INFORMACIJSKA PISMENOST

Informacijska pismenost (informacijsko opismenjevanje)

 Še posebej z razvojem informacijske tehnologije so se pojavili številni avtorji, ki so obravnavali temo informacijske pismenosti (IP). Splošno bistvo informacijske pismenosti je najti, ovrednotiti in uporabiti informacijske vire. Če si ogledamo podrobnejšo definicijo po Isbell, Dennis in Carolu Hammondu z leta 1992 je informacijska pismenost naslednje:

• Zavedanje potrebe po informaciji.
• Védenje kako priti do informacij.
• Na kakšen način ovrednotiti informacije.
• Na kakšen način sintetizirati informacije.
• Imeti sposobnost komunicirati z informacijami.

Namreč informacijsko pismena osebnost razume različne nivoje, tipe in oblike informacij in njihovo uporabo. Po C.S. Doylu je informacijsko pismena osebnost takšna:

•  
• Da zazna dostopno in kompletno informacijo, ki je osnova za inteligentno odločitev.
• Spozna potrebo po informaciji.
• Da izoblikuje vprašanja, ki so osnova za informacijske potrebe.
• Da identificira potencialne informacijske vire.
• Da razvija uspešne iskalne strategije.
• Da ve katere računalniške baze podatkov omogočijo dostop do ustreznih informacijskih virov.
• Da zna ovrednotiti informacije.
• Da je sposobna organizirati informacije za praktično uporabo.
• Da je sposobna integrirati nove informacije z že obstoječim znanjem.
• Da je sposobna uporabiti informacije za kritično mišljenje, kot tudi za reševanje problemov.

Pod močnim vplivom informacijskih in komunikacijskih tehnologij tudi knjižnice spreminjajo svoje funkcije v družbi. Knjižnice postajajo svetovno omrežene, veliko povpraševanje je po ekspertnem znanju na področju informacij in nenazadnje postajajo knjižnice lokacije za permanentno izobraževanje, tako uporabnikov, kot tudi profesionalnega kadra (npr. informacijski strokovnjaki). Zaslišijo se zahteve o knjižnicah, katere naj bi postale velike učilnice (teaching libraries). Uresničitev tovrstne spodbude pa zahteva razvijanje skupnega koncepta, uporabo informacijskih didaktičnih metod, organizacijo prostih predavalnic, vključno z ustreznimi mediji in ustrezno kvalifikacijo bibliopedagoškega kadra. V zvezi s tem projektom sta se razvila dva modela:

• Kompleksni procesualni model (Kuhltau, 1991).¹
• Pragmatični model (Eisenberg/Berkowitz, 1990).

  Natančneje si bomo ogledali pragmatični model.

Pragmatični model o razvijanju šestih sposobnosti

• Posredovanje informacijskih potreb.
• Posredovanje ustreznih informacijskih virov.
• Kako imeti dostop do različnih informacijskih sistemov?
• Kako ovrednotiti in selekcionirati informacije?
• Kako izvesti sintezo informacij?
• Na kakšen način integrirati informacije, da nam olajšajo procese odločanja?

Kako lahko določimo mejo tako široko zastavljenega termina kot je IP? V zvezi s tem lahko navedemo štiri predpostavke:

•  
• IP je kompleks metodoloških sposobnosti za učinkovito uporabo informacij.
• IP vsebuje knjižnično vzgojo.
• IP vključuje poznavanje različnih informacijskih medijev.
• IP sicer zahteva znanje s področja računalništva, kar pa ni kompetentno za informatiko.

 Od mnogih drugih definicij IP poznamo še tri definicije, od katerih je prva v splošnem povzeta po avstralskih avtorjih (npr. Henri, Hay).

1.  
2. IP je nadredni pojem vsem drugim vrstam pismenosti. Vključuje bralno pismenost, pisanje, poslušanje, govor, risanje in računalniško pismenost.
3. IP je uspešno izvajanje osnovnih faz v informacijskem procesu, ki vključujejo zavedanje informacijskega problema, kje je možno najti informacije, evalvacija informacij, njihova organizacija in uporaba.
4. IP je kompetenca, ki zahteva uporabo kognitivnih procesov (sposobnosti, spretnosti), kot so razumevanje, sinteza, analiza, interpretacija, povzetek, vrednotenje.

Knjižna in knjižnična vzgoja sta po najinem mnenju sestavni del IP, ker sta razvili metode, kako priti do pravih informacij, jih koristno uporabiti in spodbujati ustvarjalno mišljenje (npr. pri bibliopedagoških urah).

 Navedene definicije IP bi lahko veljale za učitelje in knjižničarje, toda kako pa lahko definiramo IP predšolskih otrok (PO)? Vsekakor je potrebno v okrnjeni obliki sestaviti ustrezno definicijo, kajti PO ne moremo obravnavati po istih merilih IP, kot učitelje ali pa knjižničarje. V ta namen bi bilo smiselno si ogledati prve tri razvojne stadije psihosocialne teorije osebnosti po E.H.Eriksonu:

• Zaupanje ali nezaupanje v odnosu do okolja (1.leto).
• Spoznanja o tem, kaj se sme in kaj se ne sme storiti (2. - 3. leto).
• Otrok zavzame iniciativo in se počasi osvešča občutku krivde (doba igre 4. do 5. leta).

  Po mojem mnenju je še posebej zanimiv 3. stadij, kajti šele v tej dobi se otrok konkretneje zaveda odnosov do oseb, do predmetov, do pojavov. Z igro si bogati domišljijo (povečuje tudi svoje potrebe po znanju) in konkretizira dane družbene (preiskuša različne družbene vloge na podlagi izkušenj, ki jih ima), kot tudi odnose z naravo. To je obdobje velikih odkritij in strmega napredovanja v znanju.

Če ta spoznanja prenesemo na definicijo IP PO bi lahko trdili, da PO šele odkrivajo po posameznih segmentih IP, da pa znajo najti, ovrednotiti in predvsem v igri uporabiti informacije in komunicirati z njimi.

Avtor: Dr. Karl Petrič (SESTAVEK NASTAL: LETA 2000, OBNOVITEV STRANI 2008)